Usoda
Jutro, tisto, ko te gozdovi in gore vabijo v svoj objem, katerih čarom se ne morem upreti.
Po poti, opremljen le z puško in daljnogledom, stopam počasi, tiho, lahko bi dejal, kot duh v podobi človeka. Misli mi begajo sem ter tja, spomin mi seže v preteklost, skrbi pa v prihodnost.
Toda danes je sedanjost, zdaj sem tu, sam v kraljestvu črnih vitezov katerih ostro oko me iz daljave opazuje, ko se vzpenjam po beli preprogi. Vsake toliko jih uzrem, mlad kozel, močne koze z kozliči... Kot bi me boginja Diana skušala, če si drznem v Gori greh storiti. Vem, da je nekoč vse poplačano, najsibodi slabo kot dobro. Ne vem če je prav kar počnem, ne vem kako se mi bo povrnilo, kako mi bo sojeno. Vem pa, da to počnem iz ljubezni katero pa še sam ne razumem prav dobro.
Prav na koncu zastavljene poti ga uzrem, telesno slab in slabo prebarvan dvoletnik stoji sredi kopnice v strmi poseki. Nekaj trenutkov se opazujeva. Zdi se mi, kot bi se mu korak ustavil in ga nevidna sila zadržuje na mestu.Verjamem, da mu je bilo usojeno zapustiti tuzemskost tako ali drugače. Velika Narava izbere šibke, močni pa postanejo še močnejši. Verjamem pa tudi, da me je Diana spremljala celo pot. Celo videl sem jo! V žuborenju potoka, mrzlem vetru, v mogočnem skalovju. Povsod je, le začutiti jo moraš.
Hvala Diana