Prenašanje orožja
Namen tega kratkega prispevka je pojasniti pomen samo posameznih določb zakona o orožju, s poudarkom na tistih iz 8. člena, ki podajajo definicijo prenosa orožja.
Uradno razlago zakona sicer daje zakonodajalec, zato je prispevek namenjen predvsem lovcem za lažje razumevanje zakona in izogibanje morebitnim kršitvam.
Zakon o orožju (Zoro-1)
8. člen
Nošenje in prenos orožja
Nošenje orožja po tem zakonu pomeni, da ima posameznik orožje, pripravljeno za uporabo, pri sebi.
Za nošenje orožja po tem zakonu se ne šteje, če ima posameznik orožje pri sebi v svojih stanovanjskih prostorih, oziroma znotraj svojih ograjenih nepremičnin, če ni s tem zakonom drugače določeno.
Za prenos orožja po tem zakonu se šteje, če orožje ni pripravljeno za uporabo in je zaprto v embalaži, pri čemer mora biti strelivo ločeno od orožja, prenos pa je potreben iz upravičenih razlogov.
Posameznik sme nositi orožje, če ima pri sebi orožni list, oziroma ga sme prenašati, če ima pri sebi ustrezno drugo orožno listino in listino o istovetnosti, ki jo je izdal državni organ in je opremljena s fotografijo.
Kdor nosi in prenaša orožje mora, na zahtevo policista pokazati orožno listino, ki upravičuje nošenje oziroma posest orožja.
Vprašanja lovcev se nanašajo predvsem na pravilen način prenosa orožja do lovišča, kjer ga lahko potem nosimo. 8. člen zakona o orožju je v tem delu zelo jasen. Orožje ne sme biti pripravljeno za uporabo, kar pomeni, da strelivo ne sme biti v orožju. Orožje mora biti zaprto v embalaži, kjer poudarjam besedo zaprto. Zakon ne uporablja pojma tok (še manj »futrola«), ampak širši pojem embalaža. Pri razumevanju pomena pravne norme je potrebno upoštevati pravila jezika v katerem je pravna norma zapisana. Pa si poglejmo kaj slovar slovenskega knjižnega jezika pravi pod pojmom embalaža: »kar se rabi za zavijanje, zaščito blaga ali izdelkov«. Torej, dokaj splošna dikcija, tako zakona, kot slovarja. Ponovno se moramo opreti na besedo zaprto. Kakršna koli embalaža že je, mora biti orožje v njej zaprto. Samo v lovski suknjič zavita puška na zadnjem sedežu avtomobila, res ne bo dovolj dobra in zakonu ustrezna embalaža. Če poskusimo pogledati v ozadje 8. člena, vidimo, da je prenos orožja opredeljen na način, ki onemogoča, ali pa vsaj zelo oteži njegovo hitro uporabo izven lovišča, torej tam, kjer orožja ne smemo uporabljati. Temu je namenjena tudi zahteva, da mora biti orožje ločeno od streliva. V praksi to pomeni, da se streliva ne sme prenašati v isti embalaži kot orožje. Torej, puško, recimo temu tako, v tok, strelivo pa v žep. Ne zapletajmo se okrog takih malenkosti, kot so nekateri tokovi, ki imajo stranske žepe za strelivo. Nobena pravna norma ne more zajeti vseh okoliščin, ki jih vsakodnevno ustvarja resnično življenje. Poudarek je na ločenosti streliva od orožja. Res je tok za puško najbolj primerna in praktična oblika embalaže, predvsem s stališča zaščite lovske puške in strelnega daljnogleda.
Zakon ne zahteva prenosa orožja v prtljažniku vozila, ker bi sicer bilo lastništvo vozila pogoj za zakonit prenos orožja do lovišča. Potemtakem peš, z motornim kolesom ali s sredstvom javnega prevoza, sploh ne bi mogli do lovišča. Strinjali se boste, da je to nesmisel.
Razlage, da se potem orožje vidi, oziroma ga ljudje opazijo, v skladu s prvim odstavkom 24. člena istega zakona, so nepravilne. Ljudje ne opazijo orožja, saj vidijo samo embalažo. Ravno zaradi tega zakon zahteva embalažo. Lahko sicer sklepajo kaj je v njej, orožja pa zanesljivo ne vidijo. V nasprotnem primeru bi bil vsak transport orožja v osebni lasti praktično nemogoč.
Da pa s prenosom orožja v potniškem prostoru vozila, lahko na nek način »vabimo« organe, ki izvajajo nadzor, k bolj temeljitemu nadzoru, pa je lahko stvar konkretnih okoliščin, ne pa črke zakona.
Pri prenosu orožja v potniškem prostoru vozila ali pa peš, moramo paziti, da izpolnjujemo tudi zadnji del tretjega odstavka 8. člena, ki pravi: prenos pa je potreben iz upravičenih razlogov; kar pa obisk vaške gostilne vsekakor ni.
Kadar pustimo orožje v potniškem prostoru vozila, parkiranega v naseljenem kraju, pomagamo ustvariti okoliščine, ki olajšajo tatvino orožja. S tem dodatno tvegamo kršitev 22. člena zakona, ki določa splošno pravilo ravnanja z orožjem, ko pravi:
Vsakdo mora z orožjem in strelivom ravnati s posebno skrbnostjo.
Posebna skrbnost pri ravnanju z orožjem se kaže v njegovi pravilni in strokovni uporabi, nošenju, prenašanju in hrambi ter prizadevanju, da je orožje v brezhibnem stanju.
Neposredne kazenske sankcije za kršitev tega splošnega pravila zakon sicer ne vsebuje, lahko pa ogrozimo svojo zanesljivost, ki je po 16. členu zakona eden od osnovnih pogojev za posedovanje orožja in listin. 16. člen namreč pravi, da posameznik je zanesljiv, če se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljal ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljal in shranjeval...
Slednje se v postopku lahko uporabi zoper lastnika orožja, ki so mu lovsko puško ukradli iz potniškega prostora vozila parkiranega na javnem kraju.