Lep dan
Je Andraž dal za mašo?
Tako sem se spraševal o vodji prireditve Andražu Opeki, ko se je naredilo čudovito vreme po snežnih skoro že majskih ujmah in pred deževnim prvim dnem lova na srnjaka. Čudovita pa je bila tudi družba in seveda naši štirinožni prijatelji, lovski psi na kinološki prireditvi CAC LKD ja Cerknica ob gradu Snežnik.
V času okoli praznika osvobodilne fronte in prvomajskih praznikov je vedno vredno narediti izlet v najbolj hladen konec Slovenije. No ja, ne čisto tja, saj je Babno polje s svojim slovitim vremenarjem Dušanom še nekaj ovinkov naprej. In tudi njega smo s sinom, dežurnim veterinarjem prireditve, srečali pred samim gradom. Pravi, da Herman ne sme več jesti čokolade. Hmmm, vem kako je to in mu prav nič ne privoščim. A zdravje je prvo, kajne dragi pujs?!
Ko so se vrata v grajsko recepcijo odprla, smo šli preveriti ali slike lovcev fotografov iz razstave na temo Pernata divjad še strumno visijo na panojih, kamor smo jih prilepili dober teden nazaj. Vse so ubogljivo visele in se svetile v siju reflektorjev. Pa si jih nismo ogledali sami tisti, ki smo jih lepili, torej šefica razstave Natalija in najin prijatelj Vito, temveč poleg Natalije še dva prisotna avtorja teh lepih fotografij, Miran Krapež in Klemen Šušteršič. Po ogledu in posneti spominski fotografiji smo se razpršili nekateri najprej še v dvorano z razstavljenimi trofejami jelenjadi Notranjskega LUO ali pa direktno na travnik za gradom, kjer je že veselo lajalo in bevskalo.
Pa ni začelo bevskati šele takrat. Najbolj pridni so se lahko prijavili že zjutraj ob sedmih. Moram se »pohvaliti«, da sem sam takrat še prav miloglasno smrčal. Domači to sicer opisujejo drugače, a kaj pa oni vedo!
Kakorkoli uspel sem zamuditi nekaj krogov v ringih. Pa saj to ni najvažnejše. Važno je, da smo se vseeno videli in poklepetali in se lepo imeli. In razlogov za imeti se lepo je bilo obilo. Srečevanje lovskih tovarišev in prijateljev je zagotovo eden njih. Ko imajo s seboj še svoje kosmatine pa še posebej. Vlažen pasji smrček, ki se te dotakne in tako na tihem reče; »hej kako si, se me še spomniš?!« ali pa kakšen novi znanec samo povpraša »Živjo, kdo si pa ti? Kako dišiš? A ima ti tudi doma psa?«, to je nekaj kar vedno bolj z veseljem doživljam.
Sam nisem imel sreče, da bi življenje delil s psi od rane mladosti. Šele po poroki sem si lahko privoščil prvo pasjo spremljevalko. Zato mi je še kako jasno kakšno bogata življenska popotnica je podarjena otrokom zagnanih kinologov. Eden najlepših prizorov tega dne je bil pogled na otroka prijateljice, ki se je po tleh valjal s psi. Vsi smo si edini, da je Mark že »pohan« kinolog. Da bo lovec, pa je bilo jasno že takrat, ko sem v vozičku opazil, da nosi zelene copatke. Pa naj si upa kaj drugače ob svoji zeleni družini!
Od mladine je bilo lepo pogledati tudi po malo manj mladih, ki so sedeli nekaj miz naprej. No, oni, z leti že bolj izkušeni in dobro seznanjeni s tem, da prazen žakelj ne stoji pokonci, so se strumno borili proti lakoti in žeji. In ker sem očitno izgledal že nekoliko utrujen in shiran, sem z veseljem sprejel vabilo in jim malo »pomagal«.
Pa da ne bo kdo mislil, da smo se prišli samo zabavat. Tudi strokovni smo bili. Eni bolj, drugi manj. In bolj kot smo bili čili (glej prejšnji odstavek), bolj smo bili seveda tudi »strokovni«.
Seveda pa so stroko brez heca zastopali tako organizatorji kot sodniki, ki so se odločali kateri od psov zasluži kakšen naziv. V ograjenih ringih so sodili vsak sebi dodeljene pasemske skupine, beležili ocene in svoje delo postavljali na ogled vsem nam navzočim ferbcem in vodnikom, ki so bili trenutno prosti.
Grand finale pa je tisto, kar se najbolj nestrpno čaka. Takrat se sodniki posedejo v prireditvenega »jurčka« poleg pokalov in pod zastavami. Le trenutno poklicani sodnik na tlakovanem prostoru spredaj lonžira v prejšnjih ringih izbrane tandeme. Prava paša za oči je ta sprevod najlepših predstavnikov lovskih pasem. Sodniki Robert Bandelj, Bojan Deberšek in iz Hrvaške vabljeni sodnik Milan Čulinovič so izmenično izbirali najlepše od lepih in jih razporejali na zmagovalne stopničke. No ja, na drevesne panje, tnale ali kakorkoli že širom domovine poimenujemo te odrezke debel. Ob vejevju smrek so to nepogrešljivi artikli lovskih kinoloških prireditev. Tako kot zelene obleke vodnikov in marsikaterih obiskovalcev. Naj se ve, da smo zelena bratovščina.
Ob zadnji finalni razglasitvi najlepših, bi se sam sicer odločil drugače, kot se je sodnik Čulinovič. A moja odločitev je odločitev mojega lovskega srca in trenutne želje po novem psu. Zato čudovit nemški kratkodlaki ptičar stoji pri meni na najvišji tnali, za njim mali resasti pomočnik tega zanimivega tandema na lovu, seveda pa bi jima bil lepa druščina tudi lepo negovan zlati prinašalec, ki se je na prireditvi uvrstil najvišje. Sodnik se je seveda odločal po svojem strokovnem znanju zato njemu in vsem ostalim sodelujočim čestitke za lepo pripravljeno in izvedeno prireditev.
Vsem lovskim, kinološkim in fotografskim prijateljem in znancem pa hvala za družbo in vesel dan!